Stanovanjske skupnosti starejših
Marta Satler
Zakaj bivalna skupnost
Koronavirus je pokazal, kako ranljiva in pozabljena je populacija starejših v Sloveniji in vsaj upamo, da bodo odločevalci zdaj tudi za 600.000 starejših, ki smo že od osamosvojitve odrinjeni na rob družbe, namenili več pozornosti in sredstev.
Država misli, da je to generacija, ki je dovolj premožna, saj večina živi v lastniških stanovanjih in hišah, zato se za naše stanovanjske probleme ne zmeni in tudi ne vlaga v gradnjo domov za starejše.
Ko smo bili mladi, je bilo možno dobiti kredit za gradnjo hiše, podjetja so imela stanovanjske sklade, ki so omogočali najem družinskih stanovanj, kasneje je pa bilo ta stanovanja po »Jazbinškovem zakonu« možno odkupiti.
Hiše smo zidali za velike družine, zdaj so stare in v njih bivamo sami, stanovanja v starih soseskah so brez dvigal, kar starejšim onemogoča gibanje, kar naprej se vrstijo popravila (fasade, menjava oken, beljenje), česar s skromno pokojnino ne zmoremo.
Ne le pomanjkanje postelj v domovih za starejše, pesti nas predvsem pomanjkanje normalno nagrajenega osebja - oskrbovalcev, ki bi skrbeli za tiste starejše, ki so od njih odvisni. Zato je nujna korenita sprememba v razmišljanju vseh tistih, ki naj bi za to področje poskrbeli. Oskrba na domu, oskrbovana stanovanja, domovi za starejše – vse to izgubi smisel, če ni ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, ko sam kakšne stvari ne zmoreš več. Skromne pokojnine nam ne omogočajo plačila dodatnih storitev!
V pehanju za denarjem smo na solidarnost kar pozabili, čeprav je naša država imela in še ima ljudi, ki radi pomagamo drug drugemu. Zato bi bila ena od rešitev gradnja večjih stanovanj ali hiš za stanovanjske skupnosti, kjer bi v enem gospodinjstvu lahko živelo več,starejših, vsak v svoji sobi s kopalnico, da ohrani zasebnost in s skupno kuhinjo, jedilnico in dnevnim prostorom za druženje.
Za koga je primerna in kje
Stanovanjska skupnost je primerna za ljudi že po 60. letu, lahko so samski ali v zvezi, biti pa morajo dovolj samostojni za življenje v skupini in se pripravljeni prilagoditi drugim. Seveda za vsakega to ni primerno, če bi bilo stanovanj za s stanovanjske skupnosti dovolj, bi pa s tem razbremenili pritisk na DOS in predvsem bivanje pocenili. Načrtovalci bi morali misliti na to, da bi bilo možno izbrati bivanje v različnih okoljih, predvsem v bližini sedanjega doma, kjer imajo ljudje razvito socialno mrežo. V taki skupnosti bi lahko živeli 15 do 30 let po upokojitvi, oz. dokler bi lahko še sami skrbeli zase, ob bolezni ali demenci, pa bi šli v DOS ali negovalno bolnišnico. Ne bi bili osamljeni in ne v breme svojcem, saj bi drug drugemu pomagali.
Bivanje na domu ali v oskrbovanih stanovanjih
Zaenkrat država Slovenija še ne razmišlja v tej smeri. Poudarek je na čim daljšem bivanju na domu, v domačem okolju, ob zunanji pomoči ali pa gradijo oskrbovana stanovanja, kjer naj bi oskrba po potrebi prihajala za dodatno plačilo iz servisnih služb. Vse lepo in prav, dokler je takih stanovalcev malo, saj vemo, da ljudi, ki bi bili pripravljeni poskrbeti za starejše na njihovih domovih, ni lahko dobiti, da o ceni take oskrbe niti ne govorimo.
Moje izkušnje
Kot upokojenka, ki je vse življenje delala na raziskovalnem področju, tudi zdaj vedno rada sodelujem pod geslom: Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredila prvič! Tako že 20 let kot prostovoljka počnem zelo različne stvari in se pri tem učim. Že 10 let proučujem različne oblike bivanja starejših in se trudim, da bi odločevalci razumeli, da starejši nočemo biti v breme otrokom in državi, žal pa sami brez pomoči ne zmoremo živeti. Moje zanimanje je zdaj osredotočeno na sobivanje, obliko bivanja starejših, ki so še dovolj vitalni in pripravljeni pomagati drug drugemu. Temu je bilo namenjeno enomesečno bivanje s stanovanjski skupnosti, da sem na lastni koži občutila, da je mogoče!
Stanovanjske skupnosti Davča
Tri leta že deluje stanovanjska skupnost v Davči nad Železniki, sredi zelenja na višini 1000 m. Lastnik turističnega objekta se je odločil svoje počitniške enote (soba s kopalnico) oddati starejšim v dolgotrajen najem. Prijavljeni so kot na začasnem bivanju (občina Železniki), zato imajo tam tudi zdravnika in so v primeru bolezni deležni zdravstvene nege patronažne službe. Mene je ta način sobivanja že leta zelo zanimal, ker sem stara 75 let, aktivna na različnih področjih in družabna, zato ne želim živeti sama, zaprta med štirimi stenami. V juniju 2020 se mi je ponudila prilika, da sem cel mesec preživela v tej skupnosti.
Število upokojencev se tam spreminja, prvi sobivajo že več kot tri leta, junija pa nas je bilo 9 v starosti od 62 do 81 let - osem žensk in en moški. Vsi smo bili samski, vdove in ločenke.
Objekt zajema 9 lepo opremljenih bivalnih enot s tušem in TV, kar omogoča zasebnost, skupno prostorno kuhinjo, jedilnico in dnevni prostor s TV, pralnico s sušilnico, dve pokriti terasi in en distanciran razgledni paviljon za druženje.
Program je dodobra izdelan in se ga vsi držijo. Vsak pospravlja svojo bivalno enoto, skupne prostore pa po tedenskem razporedu, glede na njihove fizične sposobnosti. Vsak torek po zajtrku sedejo za mizo in naredijo jedilnik za naslednji teden. Vsak lahko predlaga kakšno njemu ljubo jed, nato določijo, kdo bo kakšen dan kuhal in kdo bo pomagal, če bo dela preveč. Zanimivo se mi je zdelo, kako mirno in usklajeno je potekalo dogovarjanje, ko smo pripravljali jedilnik. Takrat naredijo tudi spisek živil, ki jih potrebujejo za kosila in vsak član pove, kaj želi za zajtrke in večerje, kar si pripravljajo sami. Dve osebi se naslednji dan peljeta s skrbnikom v Železnike po nakupih. Za vsak teden naredijo nato razdelilnik stroškov in jih sproti poračunajo. Skrbnik poskrbi tudi, če mora kdo k zdravniku, prinese zdravila iz lekarne,…
V času kosila se vsi zberejo za dolgo mizo, zajtrkujejo pa različno, ker tudi vstajajo različno. Skupaj pa po zajtrku pijejo kavo in po želji še po kosilu. Zvečer se srečajo v jedilnici le tisti, ki si kuhajo toplo večerjo, ostali pa gredo zgodaj v svoje sobe.
Na oknih in koritih okrog hiše je veliko rož, imajo tudi rastlinjak in vrt, za tiste, ki radi vrtnarijo. Veliko je možnosti za sprehode, ali pa posedanje, branje, reševanje križank, igranje družabnih iger in klepet.
Dobre strani sobivanja v skupnosti
- bivanje je poceni in zato primerno za naše pokojnine;
- v skupnost lahko prideš za stalno ali pa, če je prostor, le za določeno obdobje;
- v primeru težje bolezni ali demence je treba skupnost zapustiti;
- v taki skupnosti ni osamljenosti, ki je v starosti, če živiš sam, najbolj pereča;
- hrana je dobra, saj jedilnik sami izberejo in na mizo pride takoj po kuhanju;
- vsaj enkrat tedensko lahko predlagaš svojo najljubšo jed;
- vsi stanovalci so enakopravni, vse probleme rešujejo s pomočjo skrbnika;
- vedno se lahko umakneš v svojo sobo - svoj svet;
- zmanjšajo se strahovi, ker veš, da nisi sam, da vedno lahko dobiš pomoč;
- izhodi so povsem prosti in vedno se ti na sprehodu lahko kdo pridruži;
- lahko dobiš obisk ali pa odideš za več dni – počutiš se kot turist;
- ljudje so bolj tolerantni, ker se zavedajo, da bodo še dolgo živeli skupaj;
- zavedaš se svojih napak, ker ti drugi postavijo ogledalo in se učiš;
- perejo skupaj ali pa vsak sam in sami skrbijo za svoje perilo in posteljnino;
- narava je čudovita, obdan si s kravami, telički, konji, osli, pujski, kokoškami;
- vse to pa obkrožajo visoki hribi, posejani z redkimi kmetijami;
Pred to izkušnjo sobivanja v Davči sem se zavzemala, da bi bila skupina čim bolj homogena po interesih, zdaj se mi pa zdi, da to ni potrebno. Tudi stopnja izobrazbe in starost ne igrata posebne vloge, še zaželeno je, da so različno stari. Starejši imajo toliko različnih izkušenj, da čez daljši čas skupnega bivanja to ni več pomembno.
Zelo pomemben je dober skrbnik - mentor skupine, ki zna sproti rešiti vse probleme. V Davči ga vsekakor imajo!
Razmišljanja za prihodnost
Pogrešala sem več družabnosti, vendar sem prepričana, da bi se s časoma to lahko spremenilo. Tukaj so stanovalci, ki so v življenju predvsem trdo delali, zato tega ne pogrešajo, glavna zabava jim je gledanje TV.
Sobivanje v skupnosti seveda ni primerno za vsakogar, bi pa jaz že zdaj lahko živela tam. Če bi bilo takih skupnosti več, širom po Sloveniji, sem prepričana, da bi mnogi, ki zdaj s strahom v preveliki hiši čakajo zimo in ne vedo, kaj storiti z velikim vrtom, ki ga sami ne morejo več obvladati, desetletje ali dva preživeli na tak način.
