Novice

V Ljubljani, 21. septembra 2025

Javna izjava

Ob zbiranju podpisov proti uveljavitvi sprejetega Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ)

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost je bilo predlagatelj prvotnega predloga zakona in je v nadaljevanju vseskozi aktivno sodelovalo pri njegovih popravkih in pripravi predloga zakona, kakršen je bil letos sprejet v državnem zboru. Natančno smo spremljali vse javne razprave in polemike in se vanje tudi aktivno vključevali, ne glede na to, ali so razpravljalci v njih izražali podporo ali nasprotovanje zakonu. Sodimo, da smo svoja stališča izražali strpno in korektno ter jih obširno argumentirali, nikoli pa si nismo dovolili, da bi nastopali z uporabo neresnic in manipulacij.

Skozi ves postopek se zavedamo, da bodo nasprotniki zakona uporabili vse pravne in druge možnosti, predvsem tiste, ki jih omogoča lansiranje medijskih sporočil, resničnih in neresničnih, korektnih in nekorektnih, tudi popolnoma zavajajočih, tako da sedanje zbiranje podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma za nas ni nobeno presenečenje. Živimo v demokratični družbi, katere temeljni postulat je možnost izražanja različnih stališč, tudi če so si popolnoma nasprotujoča, in kjer je mogoče z državljani – volivci in volivkami – tudi manipulirati.

Zbirateljem podpisov za razpis zakonodajnega referenduma ne odrekamo pravice, da aktivirajo svoje podpornike, vendar morajo tudi oni upoštevati različnosti družbe, v kateri živijo in aktivno delujejo. Zdaj in tukaj so med nami ljudje, ki neznosno trpijo in jim ne pomagajo niti zdravljenje niti lajšanje bolečin ali paliativna oskrba, sočutje in bližina svojcev. Edino njihovo upanje za končanje trpljenja je uveljavitev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Zbiranje podpisov za naknadni referendum o ZPPKŽ uveljavitev zakona zamika v prihodnost in njihovo trpljenje samo podaljšuje, kar je mogoče razumeti kot dejaven poseg v njihovo življenje. Splošno soglasje je, da bolniki potrebujejo sočutje in jim je treba v trenutkih stiske prisluhniti ter upoštevati njihove želje in vrednote.

Kot kažejo dosedanje ankete in tudi lanskoletni posvetovalni referendum, večinska podpora ZPPKŽ ni sporna. Morebitni novi naknadni zakonodajni referendum tudi ne bo ustavil uveljavitve ZPPKŽ. Največ, kar lahko dosežejo podpisi za podporo razpisu referenduma, je zgolj podaljšanje nenehnega trpljenja ljudi, ki že itak trpijo in to občutijo kot mučenje in celo kot nasilje nad sabo.

Sprejeti zakon (ZPPKŽ) upošteva potrebno sočutje in pravičnost do trpečih ter ustvarja priložnost za sožitje različno mislečih. K temu gotovo prispeva, da v ZPPKŽ ni odobritve evtanazije in da trpeči posameznik lahko svoje življenje konča edinole sam. Domnevni pritisk okolja, zaradi katerega naj bi se ljudje odločali za smrt, je izmišljen. Odločajo se zaradi svojih bolezni in trpljenja, ki jih spremlja. Govorenje o nekakšnih mobilnih enotah, ki bi bolnike naložile v avto, da bi jih z milostno injekcijo uspavali, je popolna izmišljotina. Tudi sklicevanje na domnevno povečano število evtanazij ljudi pred prazniki in dopusti, kar naj bi dokazovalo pritiske svojcev, ne temelji na nobenem preverljivem podatku.

ZPPKŽ je zakon, ki vsem enakopravno omogoča svoboden in na lastni volji temelječ zaključek življenja skladno z osebnimi vrednotami, tudi tistim, ki si želijo naravnega konca življenja. In če ti tedaj ne bi bili sposobni odločati o sebi, jim zakon daje možnost, da vnaprej prepovedo medicinsko skrajšanje življenja. Te možnosti sedaj nimajo. Zase si želijo življenje v skladu z lastnimi vrednotami, zakaj bi to pravico odrekali drugim? Glede na to, da nasprotniki zakona ves čas poudarjajo, da bi bilo namesto možnosti prostovoljnega končanja življenja potrebno družbeno pozornost usmeriti v ustrezno paliativno oskrbo, ki bi preprečevala nastanek potrebe po koncu življenja, naj to svoje prepričanje udejanjijo in izboljšajo paliativo.

Trenutno zbiranje podpisov pod imenom »Proti zastrupitvam bolnikom« je zavajanje, utemeljeno na neresnicah, pa tudi zanikanje stvarnih problemov hudo bolnih in trpečih ljudi, ki podaljšuje njihovo agonijo. Poleg tega pa – kakor doslej že večkrat – gre za zlorabo referendumskega odločanja o vprašanju, o katerem smo državljani in državljanke že odločili z jasno izraženo voljo. Četudi bi organizatorjem uspelo prepričati zadosti veliko število podpisnikov in podpisnic, smo prepričani, da bo morebitna ponovno izražena volja volivnega telesa enaka, kot je bila na posvetovalnem referendumu 2024.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost
Predsednica
mag. Irena Žagar

Veliko koristnih informacij najdete na spletni strani www.spomnim.se

Lahko se naročite na brezplačni priročnik in na novice.

Javna izjava

Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora

Letošnje geslo dneva preprečevanja samomora je »Spreminjajmo razumevanje samomora«, ki poudarja pomen odprtega pogovora o duševnem zdravju in čustveni podpori ljudem v stiski.
Srebrna nit se pridružuje in posebej podpira poudarke letošnjega gesla. Z odkritim pogovorom o duševnih stiskah lahko zmanjšamo njihovo število in posledice, ki jih sprožijo. Zmanjšamo lahko tudi stiske, ki jih nenadna izguba povzroča bližnjim. Te so lahko trajne, hude in vir novih tragičnih ravnanj.
Pogoj za odprt osebni pogovor o duševnem zdravju je senzibilno družbeno okolje, tudi samo odprto, ki brez sprenevedanj naslavlja težavne in občutljive plati doživljanja življenja, vključno z umiranjem in smrtjo. Tudi družbena razprava o sprejetem Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) je sprožila širšo razpravo, povezano z dojemanjem samousmrtitve v družbi.
V Srebrni niti podpiramo preprečevanje samomorov in sodimo, da prispevamo k odprti družbeni razpravi o njih. In bomo tudi v prihodnje. A prav tako menimo, da njihovo preprečevanje ne bi smelo voditi v posplošeni prohibicionizem, povezan s prostovoljnim končanjem življenja. Nasprotno, kot družba bi morali pripoznati obstajanje tudi izjemnih – sicer zelo redkih - življenjskih okoliščin, ko obolele osebe brezizhodno in neznosno trpijo ter si vztrajno želijo le izhoda z dokončanjem življenja, ta pa je zanje pogosto nedosegljiv brez družbenega razumevanja in določenih – sicer omejenih in nadzorovanih oblik pomoči. Takšne osebe so med nami in jim družba ne bi smela odreči empatične pomoči. V imenu sočutja in pravičnosti.
ZPPKŽ uzakonja pomoč pri samousmrtitvi. Namesto termina samomor, ki je vrednotno in tudi ideološko zaznamovan, se sami zavzemamo za uporabo termina samousmrtitev, ki ni obremenjena na omenjen način. Vse, ki zakon podpiramo, ki s(m)o ga pripravljali, ga s svojimi podpisi poslali v državni zbor, ga večinsko podprli na posvetovalnem referendumu, poslancem, ki so zanj glasovali, nasprotniki zakona poimenujejo z izrazi rablji, lažni humanisti, okuževalci, čisto Zlo in nazadnje še zastrupljevalci. Težke besede od tistih, ki jim nihče ne krati pravice, da umrejo v skladu s svojimi vrednotami, in bi radi to isto pravico ohranili kot absolutno. Morda bo potrebno z odhodom na volišča še enkrat dokazovati, da je zahteva po pravici do pomoči pri prostovoljnem umrtju utemeljena in uživa večinsko podporo. Še nobena javnomnenjska raziskava v zadnjih desetih letih v Sloveniji ni pokazala drugačnega stališča od večinske podpore predlogu.
Medtem pa še konkreten predlog ob dnevu preprečevanja samomora. Del hudega, ki ga povzroči, so samoobtožbe bližnjih, da tragičnega dejanja niso uspešno preprečili. Zato smo v besedilu ZPPKŽ in v javni razpravi dosledno uporabljali izraz »samousmrtitev«, ki vrednotno ni zaznamovan in bi ob uveljavitvi lahko prispeval k zmanjšanju občutkov krivde bližnjih ob izgubi drage osebe. Izraz se polagoma uveljavlja, tudi Komisija za medicinsko etiko ga je že uporabila.
Predlagamo, da komisija organizira razširjen strokovni posvet, na katerem bi preučili možnost, da se ta terminološka sprememba uveljavi v strokovni in družbeni komunikaciji. Z veseljem bomo v njej sodelovali in zagovarjali stališče, da je potrebno vzpostaviti distinkcijo med samomorom in prostovoljnim končanjem življenja, v širši rabi v slovenskem jezikovnem prostoru pa uveljaviti uporabo termina samousmrtitev. Enako kot si bomo prizadevali za uveljavitev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost
Predsednica
mag. Irena Žagar

V SPOMIN

VESNA MILETIĆ 1951 - 2025

Žalostni sporočamo, da je umrla, mirno za vedno zaspala na svojem domu, naša nepogrešljiva članica gospa Vesna Miletić, ki je letos dopolnila 74 let.
Naša članica je bila več kot pet let in njen prispevek k delovanju društva je bil izjemen. Čeprav se je borila z rakom, je našla moč in voljo, da je prispevala k delu Izvršnega odbora Društva Srebrna nit – Združenja za dostojno starost.
Vesna je bila neprecenljiv vir znanja, izkušenj, modrosti, srčnosti in empatije.
Po izobrazbi pravnica je delala na različnih področjih tako v tujini kot v Sloveniji. Upokojila se je na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Sistem je dobro poznala v teoriji in tudi v praksi, saj je dolga leta skrbela za mamo Majo.

Hvaležni se je bomo spominjali.

Članice in člani Društva Srebrna nit

Ministrstvo za zdravje
Dr. Valentina Prevolnik Rupel, ministrica
UKC Ljubljana
Dr. Marko Jug, generalni direktor
Dr. Gregor Norčič, strokovni direktor
Mag. Zdenka Mrak, glavna medicinska sestra
Dominika Oroszy, pomočnica strokovnega direktorja za kakovost
Varuh človekovih pravic

Mediji

Javno pismo

Neznosne razmere na urgenci UKC Ljubljana – do kdaj še?
Prizadetih je tudi veliko starejših.

V Srebrni niti – Združenju za dostojno starost se soočamo z mnogimi problemi starejših, med katerimi izstopajo povezani z delovanjem zdravstvenega sistema. Poleg težav zaradi slabe dosegljivosti osebnih zdravnikov, zaradi česar smo pred kratkim predlagali povečanje glavarinskih količnikov kot eno od rešitev za povečanje dostopnosti zdravstvene obravnave, se tokrat na vas obračamo predvsem zaradi neznosnih razmer na urgenci UKC Ljubljana, ki se iz leta v leto poslabšujejo. Zato kot zagovorniki starejših apeliramo na odgovorne v UKC Ljubljana in širše, da obupne razmere začnejo urejati takoj, najprej s skrajševanjem nesprejemljivo dolgega čakanja oz. časa obravnave in z odpravljanjem nehumanih pogojev za čakajoče paciente in svojce v čakalnicah. Zagotovo je mogoče kaj izboljšati v organizaciji, procesih dela in skrajšati nesprejemljivo dolge čase zdravstvene obravnave, ki lahko trajajo tudi več kot 10, 15 ali 20 ur! Ljudje trpijo v bolečinah, mnogi higiensko neoskrbljeni, žejni, lačni, prestrašeni, ne tako redko pacient, zlasti starejši, na urgentnem hodniku tudi umre. V Srebni niti spremljamo hude osebne zgodbe, veliko stisk starejših je prikazanih v medijih in družbenih omrežjih. Dejstvo, da smrt hudo bolnega na ozkem vozičku na hodniku in vsem na očeh, postaja nova normalnost, je nesprejemljivo. Kot tudi menjava plenic v prisotnosti drugih, siljenje na izločanje v plenico ali v nočno posodo sredi hodnika, izvajanje diagnostičnih in terapevtskih intervencij na hodniku ... Da neudobnih stolov in pomanjkanja (zvočne, vizualne) zasebnosti pacientov niti ne omenjamo.
Izgovori, da ni mogoče storiti ničesar, da ni dovolj prostora, časa, zdravnikov, medicinskih sester ali koga/česa drugega, so nesprejemljivi.
Opisane razmere so dejavniki tveganja za ogrožanje zdravja in življenja ljudi, tovrstno izvajanje zdravstvene obravnave predstavlja pogoje tako za neposredno kot sistemsko nasilje nad starejšimi in lahko vodi v pojavnost nasilja tako s strani pacientov in svojcev kot obratno, tudi s strani zdravstvenih delavcev nad pacienti in svojci.
V Srebrni niti pozivamo vodstvo UKC Ljubljana, da pristopi k reševanju neznosnih razmer na urgenci. Sistemski izgovori, da ni mogoče ničesar izboljšati, da potrebujemo regionalno bolnišnico, drugačno plačevanje storitev ZZZS, da sistem na primarni ravni ne deluje ustrezno ne smejo biti več opravičilo za vodstvo, da ne išče učinkovitih rešitev znotraj UKC Ljubljana. V sistemu zdravstvenega varstva se je v zadnjem letu in pol povečalo število zdravnikov za 300, zagotovo je del teh tudi v UKC Ljubljana. Poleg kadrovskih okrepitev spremembe v organizaciji dela pogosto ne zahtevajo več kadra, temveč je potrebno spremeniti procese zdravstvene obravnave, delovne naloge članov zdravstvenega tima in organiziranost dela. Pomembno bi bilo vedeti, kaj je UKC Ljubljana v zadnjih letih po koncu epidemije COVID-19 naredil za izboljšanje zdravstvene obravnave na urgenci, tudi z vidika zaposlenih in dostojne ter varne zdravstvene obravnave pacientov.
Posredujemo tudi več slabih izkušenj starejših pacientov in njihovih spremljevalcev, povzetih iz javno objavljenih prispevkov, dosegljivih na https://www.facebook.com/share/1AzcEh7Vbw/ in Ko sočutje izgine v čakalnici: Slovenka 13 ur s 86-letno mamo na urgenci razkriva resnico slovenskega zdravstva – Pokukaj24: Več kot le novice (18. 7. 2025)
Za menoj je težka noč ... še bolj težka za vse bolnike, v glavnini starejše … med njimi tudi moja mama, pripeljana na urgenco v Ljubljani. Množica postelj s čakajočimi bolniki in obupanimi svojci […] z mamo prideva ob petih, pred nama množica od zjutraj. Preverim število ambulant, kar štiri so, toda vrata se redko odprejo in zaprejo. Po treh urah preverim, zakaj se vrsta ne premakne. Odgovor […] čakalna doba do 20 ur, to je njihova meja normale […], ker delata le dva zdravnika. Spoštovana ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, predlagam vam, da v živo preizkusite to čakalno dobo … sama sem jo za dolgo celo noč oz. 13 ur s 86-letno mamo, pri čemer sem skrbela še za dva starostnika, ki s seboj nista imela svojcev. 98-letnik si je celo želel le eno - umreti. Predlagam, da ste za rešitev problema vaših »sprejemljivih« 20 ur le opazovalka dogajanja na hodniku skupaj z vodstvom UKC, […] povečati število zdravnikov na internistični urgenci. Veliko spoštovanje pa izkazujem zdravniku, ki je po 12 urah pregledoval mamo in ob tem tolažil še mene, ker sem bila na robu obupa.

Objavljeni komentarji na gornji tekst kažejo na veliko število pacientov in njihovih spremljevalcev s podobno težkimi izkušnjami. Povzemamo le nekatere, identične sporočilom, ki jih prejemamo na naslov Srebrne niti in s katerimi želimo podkrepiti zahtevo po takojšnjem začetku urejanja neznosnih razmer:

8. 2. 2024 sva s 86-letno teto na ljubljanski urgenci čakali več kot 26 ur, od tega 22 ur na stolu! Vsi so ves čas delali in zjutraj se je videlo, da so komaj pokonci. Ni problem v zdravnikih. Problem je višje, mnogo višje. (Z.J.)
Mati (90 let) na urgenci čakala 18 ur, bila polulana do glave, prosila za menjavo plenice, kje pa, kdo pa ima čas, in na hodniku pokrita samo s tanko rjuho. (L.L.)
Pred mesecem z 89-letnim očetom. To se v letu 2025 ne bi smelo dogajati! Vemo, kaj pomeni "urgenca", a smo 1000 svetlobnih let od tega. Sramota države, da osnovnih stvari preprosto NE ZNA urediti! (M.B.)
Včeraj z zelo bolnim očetom čakala 8 ur in to z napotnico. Zdravnica empatična, strokovna. Hodniki polni večinoma starejših, mnogi brez spremstva, bi lahko kakšna sestra krožila med njimi in jim lajšala neskončno čakanje, pomoč pri odhodu na WC, odejo, pijačo, prijazno besedo, tolažbo. [...] Večkrat sama ali s svojci na urgenci prebila od 8 do 24 ur (brez 24-urnega hospitala). (A.Š.)
V 30 letih se očitno na IPP ni nič spremenilo. Čakanje v nedogled, gužva, ljudje še do stranišč niso mogli. Enkrat z mamo po padcu ob 19.00 prispeli na IPP, ob 2.30 ponoči so jo sprejeli na travmatološko kliniko. Žalostno. (D.V.)
Pred dvema letoma čakala z mamo, staro 80+, od 14.00 do 4.30 zjutraj. Zelo nečloveško. (G.G.)
Pred več kot 10 leti sem s svojo 88 let staro mamo čakala na ljubljanski urgenci 23 ur, to se dogaja že dolgo. (D.S.)
To traja že leta, enake izkušnje. Vsi hodniki polni, svojci stoje, bolniki na vozičkih. Se jemlje kri, se menja plenice, vse na hodniku. Urgenca je kot poljska bolnišnica za fronto. (I.U.)
Z ženo čakala na IPP v UKC LJ 15 ur.[...] Ampak, ko je prišla na obravnavo, pa nimam žal besede, prijazni in strokovni. (N.N.)

Ljudje slabosti, tudi organizacijske, ne le vidijo in občutijo, dajejo tudi predloge za izboljšanje. Povzemamo jih le nekaj:

Povečati število vseh, ki delajo v tej verigi: zdravnikov, sester in administratorjev. (S.Ž.)
Jasno je, da bodo ljudje šli na urgenco, če vse od spodaj (primarno zdravstvo in naprej) ne štima. Nimaš osebnega zdravnika,na specialista čakaš leta, na urgenci pa dobiš »paket« pregledov iz »košarice« zdravstvenih storitev, pa še kaj več v 10 urah. Ljudje se s tem izognejo tudi plačilu pri zasebnikih in pospešijo zdravljenje za naprej, ker imajo izvide. Urgence bodo vedno polne, dokler se ne bo kaj premaknilo v osnovnem zdravstvu in naprej. (N.N.)
Treba je opozoriti na število ljudi, ki obiščejo urgenco, pa nimajo statusa urgentnosti. Čudi me, da se na te težave ne opozori malo bolj resno in javno. (N.N.)
Urgence so polne takih, ki ne pridejo do svojega zdravnika. Tako se ustvarja dolga čakalna doba. Za to obstaja triaža. (V.F.Š.)
Povečan obisk urgence pomeni tudi to, da ogromno ljudi nima osebnega zdravnika. (N.N.)
Je pa LJ veliko mesto in bi rabila 3 urgence, v vsaki 3 zdravnike. Niso krivi zdravniki, oni so prav tako žrtve sistema. Krivda je višje! Direktorji, predstojniki, ministri naj se usedejo in poiščejo rešitev! (D.B.)
Če bi zdravstvo na primarni ravni opravljalo svoje poslanstvo, bi bilo na urgencah trikrat manj pacientov. Osebje na urgencah dela s srcem in z nadčloveškimi močmi. Sistem je nekje zatajil, nekateri na urgenci v 20 do 30 urah uredijo vse, kar bi preko osebnega zdravnika (z vsemi napotnicami) v pol leta ali več. (J.P.)

In kot je še zapisano v navedenem viru: »Zdravstvo bi moralo temeljiti na sočutju, a ta vrednota v praksi pogosto izpuhti tam, kjer bi jo najbolj potrebovali: na urgenci. Zdravstveni sistem, ki ne more zagotoviti osnovne oskrbe najranljivejšim, tako da ohrani tudi njihovo najosnovnejše človeško dostojanstvo, nujno potrebuje prenovo.«
Skrajni čas je, da se od besed in pisem preide k dejanjem. Zato v luči izboljšav dela v urgentnih centrih, zlasti v UKC Ljubljana, ponovno pozivamo k dvigu glavarinskih količnikov izbranih osebnih zdravnikov kot enemu od nujnih pogojev, da se urgentne centre razbremeni nenujnih pacientov, tudi starejših. Prav tako naj se nujno povečajo kapacitete urgentne službe z dodatnimi ekipami, treba je vključiti tudi zasebnike s koncesijo. Morda je potrebno evalvirati ustreznost triažiranja ob vstopu v sistem, da se zagotovi izboljšanje humanosti postopkov zdravstvene obravnave, saj sedaj čakajo vsi, tisti, ki urgenco potrebujejo, in tisti, ki je ne.

Naše poglede, vključno s pobudami za rešitve nekaterih problemov, želimo predstaviti tudi ministrici za zdravje dr. Valentini Prevolnik Rupel. Pričakujemo, da se ministrica odzove na našo prošnjo za neposredni razgovor, za kar smo zaprosili že pred dvema mesecema in prošnjo ponavljamo v tem zapisu.
V Srebrni niti bomo stanje na urgencah spremljali naprej. Tokrat apeliramo na UKC Ljubljana, da seznanjajo javnost o izvedenih in načrtovanih izboljšavah. Ko bomo prejeli na svoje pismo njihov odgovor, ga bomo javno objavili.

S spoštovanjem,

Društvo Srebrna nit - Združenje za dostojno starost
Mag. Irena Žagar, predsednica

V Ljubljani, 25. julija 2025

Javna izjava

Srebrna nit ob vložitvi podpisov za naknadni zakonodajni referendum o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Le dan po dokončni potrditvi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) v Državnem zboru RS koalicija nasprotnikov njegove uveljavitve napenja mišice in napoveduje, da nas bo še letos vnovič poslala na volišča, da se o njem odločimo.
Kot da zmaga podpornikov zakona na posvetovalnem referendumu za deset odstotnih točk ni bila dovolj prepričljiva in ne bi potrdila izidov vseh javnomennjskih raziskav o tem vprašanju v Sloveniji v zadnjih desetih letih. Kot da ne bi imeli za seboj že več kot šest let javne razprave o tem vprašanju. Rezultat teh razprav je po ugotovitvah najuglednejše slovenske javnomenjske raziskave Slovensko javno mnenje, da je velika večina respondentov že jasno opredeljena: večina za, manjšina proti. Kot da v sprejeto zakonsko besedilo ne bi vnesli nekaterih pomembnih pripomb njegovih nasprotnikov – evtanazija, ki je tako motila nekatere, je iz besedila umaknjena, a ti, ki so ji prej tako živo nasprotovali, zdaj njenega umika sploh ne opazijo... Kot da po Švici, Belgiji, Nizozemski, Luxemburgu, Španiji, Portugalski in Avstriji na pot uzakonitve pravice do izbire ob koncu življenja v zadnjem letu dni ne bi stopile tudi Francija, Združeno kraljestvo, Italija... Kot da bi pozabili na podporo paliativni oskrbi in davkoplačevalski denar raje zapravljajo za nekaj, o čemer smo že odločali.
Zakaj nasprotniki poskušajo ustaviti ZPPKŽ še z zakonodajnim referendumom?
En možni odgovor se glasi, da je ZPPKŽ, ki že dolgo uveljavljeno pravico do izbire glede neželene nosečnosti uzakonja tudi glede konca življenja, trn v peti tistim, ki si želijo še naprej vsem zapovedovati dolžnost, da naj živijo do naravne smrti, tudi če je njihovo življenje eno samo hudo trpljenje. Ta zakon je ključna postavka v ideološkem spopadu med demokracijo in avtokracijo, ki ga nasprotniki zakona nikakor nočejo izgubiti. Kako zelo pomemben je, dokazujejo podtikanja, ki jih uporabljajo že v poimenovanju »Proti zastrupitvam bolnih in starejših«.
Drugi odgovor se glasi, da je to nagajanje hkrati orodje, ki služi še nečemu drugemu. Z odlaganjem konca postopka o ZPPKŽ v resnici želijo preprečiti sprejem vrste zakonov o zdravstveni dejavnosti, ki že pripravljeni čakajo, da bi bili vloženi v postopek, vendar to po poslovniku ni mogoče, dokler zakoni, ki urejajo isto materijo, svoje parlamentarne poti niso v celoti zaključili. Razpis referenduma bi tako odložil ali celo preprečil sprejem nekaterih zakonov o zdravstvu. Upajo, da bi na ta način lahko poudarjali, da je zdravstvena reforma, ki jo je ta vlada obljubila, ostala v povojih in je namesto nje ponujena le pomoč pri samousmrtitvi.
Oba razloga za nasprotovanje se ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta. V društvu Srebrna nit bomo še naprej zagovarjali demokracijo, dostojanstvo in pravico do svobodne izbire. Prepričani smo, da bodo volivke in volivci, ki jih nasprotniki ZPPKŽ odkrito podcenjujejo in se tudi norčujejo iz njihove že sprejete odočitve, na referendumu pokazali svojo voljo in zakon potrdili.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost